Jasno nebo ovilo je našo dolino
in zlato klasje zadehtelo je čez polje.
Mene pa pot vodila je gor v planino,
da poiskal bi modri cvet, dehteč encijan.
Dolgo sem hodil in iskal to temno modrino,
za vsako se skalco mi ustavil je pogled.
Končno sem našel ga, ujet je bil pod pečino,
prešerno cvetel je in dehtel tja pod goro.
Utrgal bi ga, pa ne smem, življenje ugasnilo bi v njem
in v trenutku me presune žalost besed.
Pustil sem ga naj živi, je vtisnil spomin mi v srce
in ves bahav še zdaj dehti sredi planin.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
