Ko sem bil še mul’c, sem se lovil po stezah,
do tazadn’e hiše, tam pr’ nas v Cerkl’ah.
Ni b’lo interneta, nisem vedu takrat,
da ni tista stvar odspodi samo za scat’!
Tam je stala hišica na koncu vasi,
noben od nas ni vedu, kdo tam not’r živi.
Moški srednjih let so radi vračali se,
na vratih je pisalo “Kleopatra s.p.”
Tisti dan sem splezu na sosednje drevo,
skozi okno po nesreči vidu sem jo.
Na sebi ni imela čisto n’č za obleč’,
v hlačah ratal’ prvič mi je nekej všeč,
nekej všeč!
»Ti mali barabin,« je z’jala po planin’,
prvič vidu sem nebesa,
čare njenega telesa,
ko štel sem komaj rosnih petnajst let!
Ta mali barabin je zbežu prot’ dolin’,
a hotu sem jo videt’ spet,
vse to mi kot mulcu dal je podeželski svet!
Danes v tisti hiški več noben ne živi,
a Plevel se spomni, kar Plevel doživi!
Mul’c od petnajst let takrat je težko zaspal,
tega dne je v Zalog’ prvi Fehtar nastal!
Leta grejo dalje, a ostane spomin,
vse je vidu z daljnogledom mali barabin!
Na sebi ni imela čisto n’č za obleč’,
v hlačah ratal’ prvič mi je nekej všeč,
nekej všeč!
