Bil sem 1. letnik Loške strojne, b’lo je leto 2005.
Punce iz gimnazije so b’le rakete, a zafnane za znoret’.
Nikol’ ne bom pozabu tistih treh: Dve rjavi, tretja blond je b’la,
ena v’lika pl’uča je imela, drugi dve pa ornk hlebca, vsaka po dva.
Mi šlosarji, mehan’karji pr’ gimnazijkah nismo šanse imel.
V šolo smo vozil’ se z ATX-i, Golfi in tistim’ jajci, kar smo imel.
Te tri afne vzvišene so zmrdovale se nad nami ves ta čas,
one fajhtne so bile na Audije in na tiste fantke, ki so b’l za okras.
J’st pa živel sem za harmon’ko, pivo in motorko,
ornk delat in ga srat.
Brigal’ so me hlebci in noge k’ zobotrebci,
k’ter bi hotu k taki spat.
Draga moja putka, b’la si brez občutka,
tole moreš si prebrat.
Kje je zdej tist’ Audi, ki ‘ma žvak na haubi
in odtis od tvojih gat?
Te tri dekl’ce na štengah so sedele in z očmi zavijale na glas:
»Lej jih, ko’k so bedni, nas itak niso vredni, nej spokajo nazaj na vas.«
Hvalaboh, so se ta bol’še punce po dolinah skrivale tacajt,
tist’ poletje s’m jo z Golfom odpelu z veselice in še danes jo ‘mam pr’ bajt’.
Ker j’st živel sem za harmon’ko, pivo in motorko,
ornk delat in ga srat.
Brigal’ so me hlebci in noge k’ zobotrebci,
k’ter bi hotu k taki spat.
Draga moja putka, b’la si brez občutka,
tole moreš si prebrat.
Kje je zdej tist’ Audi, ki ‘ma žvak na haubi
in odtis od tvojih gat?
