Ko zagledal sem te, tvoje solzne oči,
me zvabile so, pristopil sem ti.
Ti objela si me, jaz poljub sem ti dal,
žarek sreče nama je sijal.
A prekmalu minilo tistih sedem je dni,
ko ves svet bila sva jaz in ti.
Ko pa vnovič poletje spet vrnilo se bo,
te zaprosil bom za roko.
Bile so krive le solze,
da sva takrat spoznala se.
Da skupaj sanjava dneve te,
bile so krive solze.
Bile so krive le solze,
da ti prstan zlat bom dal.
Da za vedno bom tvoj ostal,
bile so krive solze.
Sedem dolgih let sem čakal,
da s poletjem vrneš se,
sedem dolgih let sem upal,
da objameš znova me.
Sedem dolgih zim te sanjal,
a v srcu dobro vem,
da poletje je minilo,
da zaman sem čakal te.
Vodi, vodi sinji me galeb,
naj na krilih poletiva spet.
Kje raste beli cvet,
vodi sinji me galeb.
Vodi, vodi sinji me galeb,
naj na krilih s tabo poletim,
v lepši, boljši svet,
sinji galeb.
Grenka reka išče te,
grenke moje so solze,
a morda nekoč nekje
grenka reka najde te.
Grenka reka išče te
in mi daje upanje,
da morda uslišiš me,
z grenko reko vrneš se.
Vino in glas kitare
in njene oči sanjave,
naj me vrnejo v čase,
čase dobre, čase stare.
Vino in glas kitare
in njene oči sanjave,
naj me spomnijo na čase,
čase dobre, čase stare.
Zbogom, prijatelji,
zdaj zapojmo si v slovo,
da ne bo mi preveč hudo,
ker zdaj zapuščam vas.
Čez leto vrnem se,
zopet bomo objeli se
in veselo zapeli si,
kot v starih dobrih dneh.
