Pri našem starem bloku,
tu na sončni strani ulice,
napisan je grafit, že petnajst let na zid,
z njeno roko: “Ne pozabi me”.
Bila sva še otroka,
kadar videl sem jo zadnji dan.
Ko sva štela dvanajst let, jo preselil je svet
nekam daleč vstran.
In ko prosil sem nebo za njo, za njo,
z oblaki je povedalo, da je ne bo, da je ne bo.
In ko vprašal sem Boga: “Kje je doma, kje je doma?”,
je rekel naj ne hodim tja, ker v belem drugemu zdaj bo rekla “da”.
Leta tečejo in
sam Bog ve, če se me spomni še,
ko sva igrala gumitvist, pa kamen, škarje, list,
sredi naše male ulice.
Zdaj odrasla sva in
ta spomin še čuvam, kar je prav.
Vsak večer, ko se stemni, prek lune pošljem ji
en lep pozdrav.
In ko prosil sem nebo za njo, za njo,
z oblaki je povedalo, da je ne bo, da je ne bo.
In ko vprašal sem Boga: “Kje je doma, kje je doma?”,
je rekel naj ne hodim tja, ker v belem drugemu zdaj bo rekla “da”.
In ko prosil sem nebo za njo, za njo…
in če povedal mi bo… vprašal sem Boga: “Kje je doma, kje je doma?”,
je rekel naj ne hodim tja, ker v belem drugemu zdaj bo rekla “da”,
da pozabila je na zid iz ulice. Ne pozabi me!
