Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel,
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč,
da vdihnil bi pozabo, izdihnil tvoj vonj,
izdihnil te na plano, iz svojih sanj,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.
Je sploh še kaj ostalo, al’ vse odhaja s teboj?
Ljubezni zaobljube, dosmrtni sončni zahod,
prstani in pisma, vse slike s teboj,
poletni aranžma za dva in košček neba?
Je sploh še kaj ostalo, al’ vse odhaja s teboj?
Novemu dnevu se še ne mudi,
otroški jok nad mestom tiho spi,
v roki stiskam tisti rdeči pas,
ki si mi ga tiste naj’ne noči dala ti.
Odpiram okno, da bi še zadnjič stresel pepel,
da slišal bi korake, ki te odnašajo proč.
Še zadnjo melodijo odnesel bi tja,
kjer včasih so igrali za naju dva,
da slišal bi korake, ki te odnašajo v noč.
