V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam.
V novi kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka le na sonce, na ljudi.
A bi še enkrat bil isti, z istimi,
še enkrat enak, z drugimi?
Bi kaj spreminjal, kaj dodal,
nasmehnil se še komu?
Ustavil bi se in poduhal cvet.
Pelji me tja, kjer se še smejijo,
kjer tudi jokajo še na glas,
pelji me tja, kjer še zdaj zvenijo,
pesmi počasne, ki imajo čas!
V živordeči obleki odhaja dan,
že jutri zbudit se gre nekam drugam.
V mlajši kraj prinesel bo zarjo
in veselje, ki zdaj spi,
čaka na otroke, na ljudi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
