Rad hodil sem sam
po poteh,
ki so vodile do neba.
Bil sem si sam,
kralj lastnega sveta.
Rad gledal sem cvet,
preden se odpre,
mi o srcu kaj pove.
Rad gledal sem te, ko si šla,
kot da bila bi od Boga,
kot da si iz blata in zlata.
Zmeraj, ko se
sonce skrije za obroč,
dnevu noč prešteje,
pokaže svojo moč.
Preštejem do pet ali šest,
ostaneva le dva,
moja se generacija konča.
Zamenjal bi zvezdic zdaj pet
za eno zvezdnato nebo,
joint ali dva,
parka amsterdamskega.
Zmeraj, ko se deček
skrije v moža,
razbija in popravlja
igrače za oba.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
