Povej naprej,
kako je tam na drugi strani,
kjer nikogar ni,
veš, imel srce nekoč si kot na dlani,
te v duši kdaj morda zaboli?
Mislil si,
da bom čakala nate do pomladi, ooo,
ne, ne, ker ni skrivnost,
da vse bo spet kot ponavadi, oooo.
Ne sprašuj me,
saj dobro veš, zakaj je vse tako.
Ker s tabo je bilo res lepo,
a ni vse, kar se sveti, zlato
in vse je relativno,
rada bi, da to veš,
ne le prideš in greš
zjutraj.
Srce mi lomil si
kot veter lomi veje, šteje, ooo,
ne dam se, ne,
ker ti nikdar imel sploh nisi meje, oooo,
le midva veva.
Da s tabo je bilo res lepo,
a ni vse, kar se sveti, zlato,
vse je relativno,
rada bi, da to veš,
ne le prideš in greš, ne, ne.
Ker s tabo je bilo res lepo,
a ni vse, kar je v tebi, zlato,
misli pozitivno,
rada bi, da to veš,
ne le vzameš in greš.
Rad letel bi z glavo daleč med oblaki,
a pozabil, da najtežji so koraki,
vedno praviš, da bo čas zacelil rane,
a vse prehitro gre, ostane le srce.
