On je bil Peter iz Žalca,
ona Tatjana iz Luč.
Na veselici v Mežici,
sta se spoznala nekoč.
Peter je hodil k Tatjani,
vedno ko padla je noč.
Stal je pred njenimi vrati,
s šopkom nakradenih rož.
Znal je lepo govoriti,
želje je bral iz oči.
Vse je verjela Tatjana,
malo jih je ki ne bi.
Pa se je veter obrnil,
z njim je šel Peter drugam.
Na veselici v Rečici,
se je vrtel oni dan.
Naj vam povem da to ne gre,
da ljubil eno bi dekle.
Širok je svet in poln deklet,
pa vse so lepše kakor cvet.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
