Tam dol’ na ravnem polju stoji, stoji en beli grad,
tam dol’ na ravnem polju stoji en beli grad.
Pod gradom pa špancira en zavber, zavber fantič mlad,
pod gradom pa špancira en zavber fantič mlad.
Mi se ‘mamo radi, radi, radi, radi,
mi se ‘mamo radi, radi, radi, radi,
mi se ‘mamo radi, radi, radi, radi,
mi se ‘mamo radi, radi prav zares!
Zakaj se ne bi ‘meli radi, radi, radi,
zakaj se ne bi ‘meli radi, radi, radi,
zakaj se ne bi ‘meli radi, radi, radi,
zakaj se ne bi ‘meli radi prav zares?
Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
jaz pa pojdem na Gorenjsko,
jaz pa pojdem na Gorenjsko,
gor na gornje Štajersko.
Nihče drug ne pojde z mano,
nihče drug ne pojde z mano,
nihče drug ne pojde z mano,
kakor drobna ptičica.
Ti boš pa doma ostala,
ti boš pa doma ostala,
ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.
Jaz pa sem si nekaj zmislil, zmislil,
jaz pa sem si nekaj zmislil, zmislil,
jaz pa sem si nekaj zmislil, zmislil
in naredil bom ta špas.
In naredil in naredil in nare, naredil bom ta špas.
In naredil in naredil in nare, naredil bom ta špas.
U Lublan pr Šestic je en luškan fantič,
je en luškan fantič, je en luškan fantič.
U Lublan pr Šestic je en luškan fantič,
je en luškan fantič.
Kaj ti dam, kaj ti dam, da te malo požgečkam,
da te malo požgečkam, da te malo požgečkam.
Kaj ti dam, kaj ti dam, da te malo požgečkam,
da te malo požgečkam.
Kadar boš na rajžo šel,
pridi mi povedat,
da ti bom pomagala
punkeljček zavezat’.
Punkeljček vezala bom,
milo se jokala bom,
ker te ne bodo videle
več moje oči.
Rom pom pom, še ne gremo domov,
rom pom pom, še ne gremo domov,
rom pom pom, še ne gremo domov,
rom pom pom, živijo.
Jaz, pa ti, pa židana marela,
jaz, pa ti, pa židana marela,
jaz, pa ti, pa židana marela,
jaz, pa ti, pa židan parazol.
Ija ija ijao, ija ija ijao,
ija ija ijao, ija ija ijao,
ija ija ijao, ija ija ijao,
sploh ni b’lo slabo!
Regiment po cesti gre,
pa moj fantič zraven je,
pa moj fantič se izmed vseh spozna,
zelen, zelen, zelen pušeljc ‘ma.
Dala mu je rdečega,
iz srca ljubečega,
pa le naj ga ima, pa le naj ga ima,
saj mu ga je dala ljubica.
Moj očka ima konjička dva,
oba sta lepa bela šimeljna.
Hojlarijarijarom, hojlarijarijarom,
veselo je moje srce.
Čez tri gore, čez tri dole,
čez tri zelene-lene travnike.
Hojlarijarijarom, hojlarijarijarom,
veselo je moje srce.
Micka Kovačeva
pila, nič plačala,
pil bi ga vsak fantič,
plačal pa nič.
Prej pa ne gremo dam,
da se bo delal dan,
da se bo šajnalo
proti Ljubljan’.
