Daj no, pokliči, cifro ‘mam isto,
greva tja dol, kjer morje je čisto,
modro nebo je isto še kot je bilo.
Se spomniš poletja
in pa fanta tistega?
Razmazane šminke,
prvič zlomljenega srca?
Jokali sva skupaj,
smejali se na glas,
daj prileti do mene,
a ne bi bil spet že čas?
Daj no, pokliči, cifro ‘mam isto,
greva tja dol, kjer morje je čisto,
modro nebo je isto še kot je bilo,
ko punce bile smo.
Daj no pokliči, cifra je ista,
ista sem jaz in ti si še tista,
ki je bila ob meni na vrhu in dnu,
ko sva plesali na dežju.
Se spomniš trenutkov,
ko sami sva bili,
ka pesku, na soncu
sami čisto brez skrbi.
Ko gledam zdaj slike,
na njih sva jaz in ti.
a ko slike zbledijo,
nama ostal bo ta spomin.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
