In kdo bo reku mami, da njenega sina ni več,
verjamem, da usem pustiu je lepe spomine
in ni mi lepo takšno pesem pisat,
stokrat raje vidim, da si žiu, Boštjan Biščak,
vedno nasmejan, inteligenten fant,
meni soigralec, a večini biu kot brat,
vedno reden biu na treningih, ljubezen meu za šport,
ti nekje si gor, vem, da čuva te nebo,
da te solza oživi, bom prisilu jokat ceu svet,
zakaj lih ti biu si žrtev te nesreče?
Pravijo, da Bog dobre ljudi uzame,
a ti si preveč dober, naj te vrne, amen,
tvoj dres, rokavice in pa slika,
verjemi, da ni hujšega, ko mama je brez sina,
še zdej se spounem, ko si reševau nam gole,
počivaj nam v miru, naš dragi Bole!
Zato se pazi, ker nikoli ne veš,
zato se pazi, vedno več je nesreč,
brez tebe samo dež, kaj nam drugega ostane,
tudi če bo sonce, ti si še vedno daleč!
Upam, da držijo se mama, brat in pa oče,
usakič ko dežuje, si lažem, da ti jočeš,
kaj nam bojo slike, sveče, če te ni med nami,
Bole, vrni se nazaj, še marsikdo te rabi,
ni šans, da te pozabim, verjemi, mislim resno,
verjamem, da je marsikdo zaspau s tvojim dresom,
verjameš, da zanima me, stari, zdej kje si,
mogoče čuva te nebo, mogoče u nebesih,
najraje pa bi vidu, da, Boštjan, tle si,
da te z verzi oživim, posneu bi še sto pesmi,
ne pretiravam, to mislim strogo resno,
eni dajo ti ljubezen s svečo, jst pa tu s tekstom,
ha, danes si, jutri te ni več,
najhuje je, da tebe ni in to boli me,
še zdej se spounem, ko si reševau nam gole,
počivaj nam v miru, naš dragi Bole!
