Minilo je že mnogo let,
kar fantič mlad odšel sem v svet,
prepričan, da sreča je doma
le tam sred’ mesta tujega.
Pustil sem mamico doma,
očeta tam zgaranega,
namesto da zanju bi skrbel,
pa daleč v svet sem šel.
Zvonovi pesem žalostno
v slovo zapeli meni so,
takrat nisem vedel, če nazaj
povrnil se v rodni dom še kdaj.
Spomini v srcu ostali so
na lepo belo hišico,
s slamo pokrita je bila,
v rožah vsa okenca.
Spomini hitijo mi zdaj nazaj,
moj dom bil je zame res pravi raj,
ob tihem jezeru pa z deklico
sprehajala sva se zaljubljeno.
Sem nežno govoril, da rad te imam,
ljubezen jaz svojo le tebi dam.
Obljube ostale pa prazne so,
ker kmalu zapustil sem jo.
O, draga rojstna hiša ti,
samevaš na hribčku, oprosti mi,
saj očka in mamica dolgo že
ne moreta misliti več na me.
Obljubljam, očka, mamica,
da kmalu spet bom jaz doma,
na zemlji slovenski bom ostal
in rod naš bo tod oral.
Zvonovi slovenski, zapojte mi,
vesela naj pesem mi zadoni,
ko ugledam domačo tam hišico,
prikrade se solzica mi v oko.
Potoček v dolinici žubori,
na travniku tisoč rož spet cveti,
za mene je tole res pravi raj,
sprejmi me zopet nazaj.
