Tema dviga se nad mestom,
vsi obsojeni na cesto.
Še en navaden dan
ugaša novo cigareto.
Kaj sploh si še delimo?
Namesto sreče bolečino.
Rad bi šel naprej,
ampak preveč imam spominov.
Poglej okoli sebe,
mesto polno teme.
Ko pomislim na predajo,
vedno isto me zadene…
Vrnite sonce nad Ljubljano,
že dolgo ne več nasmejano.
Ko enkrat bomo v tišini,
ostali bodo le spomini.
Vrnite sonce nad Ljubljano,
da vsaj še enkrat se igramo.
Predolgo smo v mesečini,
naših sanj vam par ne damo.
Ko izgubljam ravnotežje,
vem, da nekomu je še težje.
Na koncu bodo rekli,
da smo sami krivi za vse.
Nevidno daleč od resnice,
utrip prekinil bo zatišje,
ko enkrat se zbudimo
in odločno bomo rekli “ne”.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
