Ničesar več ne vidim, ko pogledam te v oči,
vsa jutra so enaka, še navade v njih več ni.
Vse najine so zgodbe prazne, v njih to nisem jaz,
kamor koli se obrnem, vedno tvoj obraz.
Tvoj svet je zdaj premajhen, v njem nobenih ni poti,
valovi me lovijo, že tonem se mi zdi.
Obračam se za vetrom, mi uhaja še en dan,
a ti mi spet ponujaš le varen star pristan.
Nočem več, nočem več.
Nočem več tvojih sanj,
vsak dotik je zdaj zaman,
nočem več, da si tu, nočem več.
Nočem več teh besed,
da pomenim ti ves svet,
nočem več, pojdi zdaj, nočem več.
Že zdaj več ne verjamem, da ljubezen je bila,
ko gledam stare slike, vem, premlada sva oba.
Sem mislila, da večji si in boljši, kot so vsi,
zdaj vem, da si enak, da takšnih tisoč je kot ti.
Nočem več, nočem več.
Hočem več, kot si ti,
naj ljubezen me boli,
hočem več, pravo stvar.
Hočem več v teh nočeh,
hočem čutit, kaj je greh,
hočem več tu in zdaj.
