Plavala kot listje je v vetru tvoja slika živa kot nekoč,
pesem je ostala tiha, kot bila sva midva tisto noč
in na nebu sij,
zvezde že slutile so, kaj bo.
Vedele so, da takrat več kot vse bi dal,
da bi ptica ti postal.
Neko jutro boš odšel in ujel se v val,
tja do tujih obal.
Vedele pa, da nekoč boš obstal,
vedele so.
Ker nikoli več mojih dvajset let,
ker nikoli več tvojih sladkih besed,
o, nikoli, o, nikoli, nikoli več.
Vedele so, da bo sam žalosten zaspal
in se vetru spet zaspal.
Neko jutro boš odšel in ujel se v val,
tja do tujih obal.
Vedele pa, da nekoč boš obstal,
vedele so.
Ker nikoli več mojih dvajset let,
ker nikoli več tvojih sladkih besed,
o, nikoli, o, nikoli, nikoli več.
V zraku je le tvoj vonj še ostal,
misel je zbegana.
Daleč nekje tujcem si srečo prodal,
konec je!
Le en trenutek usoda nam da,
pride in že ga ni.
Ti želel si dva koščka neba,
nikoli, nikoli, nikoli.
