Ko ti čas med prsti spolzi,
zaveš se, kdo si,
kakšno si pot za sabo pustil,
kdaj si grešil.
Ko ti čas med prsti spolzi,
odpreš oči,
zmoto spoznaš,
živeti ne znaš, ne veš, kaj imaš.
Se zbistri obzorje in rečeš si:
»Življenje je vse, vse, kar imam,
življenje je dar.«
Kakor list nad zemljo,
kot nebo pred nočjo
si vesel, da si v dlan
ujel še en dan.
Ko ti čas med prsti spolzi,
nazaj ni poti,
začutiš nemir, da več ne bo,
kot je bilo.
Ostane ti spoznanje, da še si tu,
cenit začneš drobne stvari, za njih se živi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
