Vse beži stran od mojih poti,
ni obstanka, kaj če izgubim,
kar opaja moje telo,
mi boža prsi, nosi nad zemljo.
Nekdo piše besede času, ker mu je vzel
občutek, ko je svet v rokah imel
in resnica o paru, da je mit postal,
z zamenjavo življenja v enodnevni udar.
Padla je kocka že v drugo stran,
zdaj izbrala je mene, sploh se ne spoznam,
tvoj utrip, ki se z mano igra,
nosi me na vrh svobode tega mesta.
Brez imena in oznak
oddaljuje me prepad,
na otoku samih rok
brez obleke, brez vseh zmot.
Tu pred tabo zdaj gorim,
v plamenih se topi
strah, ki izbrisal si ga ti
s poljubi v srce.
Brišem stopinje, kar je nekdaj bilo,
srkam resnico, zakaj vse to,
kapljice sprave med dobrim in zlim,
popije jih koža tvojih dlani.
Brez imena in oznak
oddaljuje me prepad,
na otoku samih rok
brez obleke, brez vseh zmot.
