So se prijatelji že poženili
in mene samega ledig pustili,
zdaj hočejo kar takoj, po vsej sili,
v zakonski stan me potisniti vsi.
Jaz pa kot muh tega se še otepam,
saj vsako noč se pri drugi potepam,
kot v beli zimi jo dobro nakepam,
ampak ne s snegom, s poljubi sladko.
Nekoč pa tisto pravo bom oženil
in te podvige ji bom zamolčal,
a treba si izkušnje je nabrati,
poljubček dati je treba prav.
Dekleta mi kakor rož’ce dišijo,
nekoč pa rekel jim bom vsem adijo
in pustil jih naj doma sladko spijo,
le eno jaz bom zalival skrbno.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
