Sneg zametel ozke je gazi do samotnih koč
kjer smo se planinci zbrali vsi na najdaljšo noč.
Vsak oblečen po domače je, v gojzarje obut,
ni kravat, nakita tudi ne in svilenih rut!
Sto dobrot na mizo nosita pridna kuharja,
vmes pa šale dobre trosita veseljaka dva.
Muzikant poskočne nam igra da se kar iskri,
z njim prepeva družba hribovska tja do polnoči!
Spet novo leto trka nam na vrata s seboj prinaša kup želja.
Zdravja, sreče, vsakdo vošči si,
domača pesem naj polepša vsem poti kamor bo planinec šel,
bo dobre volje koš in smeh s seboj vzel!
Nad dolino sivo se dani, treba bo na pot,
novo leto v hribih se rodi lepše kot drugod.
Prav za to ga pa še žingamo, čas nam nič ni mar,
dneva dva še tu ostanimo srečni kot nikdar!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
