Za devetimi gorami in morji sedmimi,
živela je cvetlica z listki zelenimi.
A imela je nesrečo, kar rado se zgodi,
da živela je v deželi republiki Sloveniji.
Kajti tam cedijo se mleko, med in mast.
In normalno da sosedje šli so jih napast.
So nam ropali domove, klali nam živino,
kleli čez boga, družino vino, domovino.
Izropali bogata so najdišča diamantov,
nič več ni le dober dom grob slovenskih fantov.
A planika, ki nemočno gledala je to,
sklanjala je glavico in jokala močno.
Jo slišal je sovrag ta kruti, ki deželo je poklal
in v gojzarje obuti, jo je vod vojakov potacal.
Tedaj je planiki dokončno prekipelo,
ker so stvari na svetu, ki se jih početi nebi smelo.
Lahko fentate nam mesta, razbijete vsako šipo,
lahko se zruši avtocesta in razpustite nam fuzbal ekipo,
lahko nam nohte trgate v živo dol iz prsta,
ma ne tacat po rožicah, ki zaščitena so vrsta.
Dosti zdaj planika tega sranja ima.
Le zato ker ni velika, jo lahko vsak taca.
Je v pomoč priletel NATO z vso vojaško robo,
planika pa je zrasla v atomsko gobo … (gobo, gobo!)
To da odletelo vse v kurac je res,
a smo ohranili nacionalni interes.
Tako otroci naučili smo pomembnega se fakta:
Noben te nebo jebal, če član si NATO pakta!
