Letijo le leta, občutki so isti,
še poln sem sonca, kot prvi turisti,
pogledi so sveži in sanje so nove,
pošiljam jih nežno med divje valove.
Poslušal bom veter v krošnji topola,
s koraki izmeril dolžino pomola
in spet bom napisal kak verz o svobodi,
v najhujšem viharju bom hodil po vodi.
Če me ne bi poznala,
bi že zdavnaj zbežala,
tako pa veš, da me življenje prevzame,
a lahko računaš name.
Če me ne bi ljubila,
bi že kdaj pobegnila,
tako pa veš, da ko jesen te objame,
lahko računaš name.
Ko z luno na nebu prižigal bom sveče,
se skril bom med pesmi, če burja povleče,
med verze in note na koščku papirja,
med črno in belo, med tipke klavirja.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
