Kavica v miru, oh, kaj je že to?
Perilo se samo zložilo ne bo.
Res več ne vem kje glavo imam,
otroci jezijo me vsak dan.
Je v postelji gneča, en kup malih nog,
vmes pa se najde še kak nosorog.
Utrujena sem, da spim kar stoje.
Kako naj opravim prav vse?
Ko dobiš otroke, se svet ti spremeni,
hitro se zavedaš – prinašajo skrbi,
vendar so najlepše, kar lahko imaš,
z njimi poješ, plešeš, se igraš, nergaš.
Ko dobiš otroke, se svet ti spremeni,
hitro se zavedaš – prinašajo skrbi,
vendar ni izkušnje lepše, kot je ta,
bitje malo ljubiš iz srca.
Tamlajši se joče, tavečji smeji,
najbrž sta spet kaj ušpičila mi.
Je hrupno pri nas, predstavljajte si
kako je, če vsi smo trmasti.
Pa vendar minilo prehitro bo to,
vzleteli iz gnezda, ko čas bo za to.
Spet sama midva se bova našla,
spomine takrat obujala.
