Ledene rože zimo so krasile,
ko je na vrata trkalo slovo.
Takrat v sebi žalost sem začutil,
še zadnjič stisnil tvojo sem roko.
Poslednjič tvoje so oči jokale,
poslednjič vprašala si, če sem tam.
Takrat v sebi žalost sem začutil,
takrat sem vedel, da ostal bom sam.
Zakaj ni tiste lepe pesmi več pri nas doma?
Zakaj le stenska ura se oglaša sem ter tja?
Zakaj po toplem kruhu nič več hiša ne diši?
Ker, mama, ti zaprla trudne si oči.
Zakaj ni zame niti praznik več tako vesel?
Zakaj še cvet ob tvoji sliki je tako uvel?
Zakaj v domači peči nič več ogenj ne gori?
Ker, mama, ti zaprla trudne si oči.
V dolini tihi kukav’ca bo pela,
jaz vem, da ti bi rada pela z njo.
Al’ božja roka je tako hotela
in tebe nikdar več nazaj ne bo.
Zakaj ni tiste lepe pesmi več pri nas doma?
Zakaj le stenska ura se oglaša sem ter tja?
Zakaj po toplem kruhu nič več hiša ne diši?
Ker, mama, ti zaprla trudne si oči.
Se v lep večer oglaša po dolini vaški zvon (bim bam bim bom)
in ker te ni, zdaj žalosten in prazen je moj dom (bim bam bim bom).
Zdaj v srcu nosim le spomin na tiste lepe dni,
ker, mama, ti zaprla trudne si oči.
