L’bezen tam dol je duma,
kjer srce l’beč je.
Zmerej roka je gurka
‘n konc take sreče.
K’ prou usak jo hoče imet,
vse ke du konca dni.
Biu sam z no’ tiste ure,
jo tulažu, k’r s’m mogu.
Rekva je, nej ne puzab’m,
kuko sva se meva rada.
P’ršva zelena je pumvad,
povhna lepga cvetja.
Vse tuko je, k’ t’krat,
k’ ona je žveva,
moja luba dek’lca,
zmer nepuzablena.
T’m not spi, kjer ni več sonca,
kjer ni zvezd, neba ne plavga.
Le črna t’ma, k’ n’kol ne mine,
to krej je za spumine.
P’ršva zelena je pumvad, …
T’m not spi, kjer ni več sonca, …
Vsak dan mislem sam na no,
m’ p’r src’ h’do je.
Kaj b’ dau, d’ b’ vidu jo,
lepo mojo rožo,
ni m’ du živlena več,
rad biv b’ skupi z no.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
