Bogdej, kaj sn prišo praf?
Ja, kar naprej, naprej!
Je pomlad prišla v deželo, fse ozelenelo je,
v mali štali je veselo, naša Šeka poja se.
Z mesta se pripela dohtar s svojo vejko aftovko,
si rokave je podvihna, da bi zrihta Šekico.
Šeka vidi nega heca, pehne močno dohtara,
vritne mene pod koleno, očo vrže doj na tla.
vürno vdrapnejo iz štale, da ji rep koj v lüft stoji,
mi ležali smo po štali čista fsi prestrašeni.
Hej! Šeka, Šeka, Šekica, je vesela kravica,
je vesela kravica, naša Šekica.
Hej! Šeka, Šeka, Šekica, je vesela kravica,
saj namesto dohtara bo dobla bikeca. Hej!
Celi den smo jo iskali, nigi Šeke ni bilo,
zjutraj vsi smo bli veseli, prišla Šeka je domu.
Mostače oča so zavili, na zadrugo koj stopli so,
kupli tam so vredi bika, da Šeki družbo delo bo.
Hej! Šeka, Šeka, Šekica, je vesela kravica,
je vesela kravica, naša Šekica.
Hej! Šeka, Šeka, Šekica, je vesela kravica,
saj namesto dohtara je dobla bikeca. Hej!
