Se morje zbalo je človeka,
da odvrže ga obali?
Leži tam sredi peska sam,
ptica misel mu ustavi.
Gozd ga mirno tja povabi,
nič ga več ne zaustavi,
čakal sonca sam ne bo.
Beda (beda),
čista beda!
Beda (beda),
čista beda!
Še kopno bi se v morje skrilo,
sol teče mu s pogleda.
Odkoplje luknjo črno, vlažno
in obupan vanjo lega.
Preden pokril se je z zemljo,
ob sebi je uzrl njo
ki dal za njo bi tud’ oko.
Z meda (z meda),
čisto z meda.
Z meda (z meda),
čisto z meda.
Nanjo zlepljen seme skriva,
dotik je le ukana.
Odlomila bi žarek z njega,
a sveta ne premaga.
Naj v ognju tam ležita,
pred vsemi toplo skrita,
srce zrastlo več ne bo.
Zmeda (zmeda),
čista zmeda!
Zmeda (zmeda),
čista zmeda!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
