Kje si bil, ko so se tresla vrata?
Kam zijal, ko mlatili so ti brata?
Mislil si, da njivo smo orali,
a le sestro so nam tam zlasali.
Pregnani vrtali so v srca rane,
odmaknjenim podrli vse so plane.
Prikrajšanih je več kot čiste hrane,
bolečina tukaj nič ne stane!
Le kam se svet je privrtel?
Nikoli ni tako smrdel.
In kaj lahko narediš prav,
da cvet vsaj v tebi bo dišal?
Oče sinu je postal lastnina,
mama je za hčerko le živina.
Mož je ženi samo še usoda,
ženska v temi sama le posoda.
Ded je sam in zdaj se končno vpraša,
je to prav, da me tako zanaša?
Zvita starka plaho tam vzdihuje,
dokler zadnje seme vanjo pluje.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
