V Mesto grem po nov obraz,
prejšnjega vzel je čas.
Obrali so ga do kosti,
kot bi čakal zadnjih dni.
Tema vdrla je v meso,
žge in hrani se z njo.
Poslednjo nit, ki pletem jo,
spustim, ko vrata se odpro.
In kar naenkrat se življenje spremeni
in spet zaenkrat vidiš barve tudi ti.
Še prej, kot v riti, se ti v glavi zavrti,
kako lepo ta ringlšpil gori, žari.
Odprto sije zdaj oko,
na frisu novem, vsaj ksiht naj bo!
Prežvečeno je že kolo,
iščeš, kar je zdavnaj najdeno.
In kar naenkrat se življenje spremeni
in kar naenkrat vse bolj jasno se mi zdi, da
Mesta iskal več ne bom,
Mesta iskal več ne bom.
Tu je moj dom.
Tu je moj dom.
Tu je moj dom.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
