Poznam dekletce z otoka, drugačna je kot vsi.
Živi za ljudstvo in morje, vsem nam ponos prebudi.
Morda se zdi, da izgubljaš in pot se zazdi poraz.
Zazri se vase in najdi svoj obraz.
Življenje te bo spremenilo,
z izkušnjami utrdilo.
Nobena moč ne utiša
srca, ki se tiho oglaša.
In če ti kdaj nežno šepne:
“Vaiana, prisluhni mi!
Vaiana, draga,
ali veš, kdo sploh si?”
Kdo sem?
Sem le dekle, ki ljubi otok,
a me glas morja budi in vabi.
Moj oče velik je vasi glavar.
Smo potomci popotnikovi,
ki so odšli v svet na glas.
Me vabi.
Pripeljala sem nas vse do sem
in odšla še dalje.
Naučila sem se že vse in več,
še me vabi.
In ta klic meni znan le prihaja od zunaj.
V meni je kakor plimovanje.
V srcu vedno nosila te bom, da me spomniš.
Kako lep bo, našla bom pot.
Jaz sem Vaiana.
