Hodim skozi mesta,
dolga je ta cesta
in otožen sem, ko grem po njej.
Nekaj je končano,
nekaj poteptano,
kaj mi mar, če svet hiti naprej.
Rada je živela,
vse kar je imela
sem bil jaz, ki zdaj se vračam k njej.
In tu strt nad njenim grobom,
preden rečem zbogom,
rad bi ji dejal…
Da imel sem jo rad,
neskončno rad, da mi je žal za vse.
A za naju pomlad nikoli več
prišla ne bo.
Vsak nov dan je prepad,
ki padam vanj kot ptica ranjena.
Ker imel sem jo rad, neskončno rad,
neskončno rad.
Jablane šumijo,
ptice v krošnjah spijo,
jaz pa grem po gozdu kot nekoč.
Še pred dobrim letom,
z drobnim se dekletom,
tu spoznal ljubezni prve moč.
Ko sem moral iti,
jela je ihteti,
prebolela nikdar te ne bom.
Kar takrat bi moral reči,
zdaj nad njenim grobom
rad bi ji dejal…
