V baru zadržuje se dim.
Poslušam te tovariše in modro molčim
in pravijo, za nas ni neba,
da zgodba, muzika, to klavrno se konča
Hollywood in čudež sveta,
da to je prazna vreča zlata.
A, fantje moji dragi, pozor,
treba je verjeti, biti vsaj malo nor.
Ne bom prenehal niti nikdar,
to treba je zavonjati še preden bom star.
Hollywood in čudež sveta.
Kaviar in skrinjo zlata.
In sanjam rdečo preprogo, kontrabas in saksofon.
Vse noči odhajam po zlati cesti tlakovani z belimi biseri.
Še ena noč in zopet hitim.
Tja na staro mesto, da debato ulovim.
Spet pravijo, za nas ni neba,
da zgodba, muzika, to se nesrečno konča.
Hollywood in čudež sveta,
da to je prazna vreča zlata.
In sanjam rdečo preprogo, kontrabas in saksofon.
Odhajam po zlati cesti tlakovani z belimi biseri.
Poker, kabaret in lepa mlada madam.
Nori gramofon in žamet belih soban.
Vonj prelepih sanj prekleto dobro poznam
in ta mi vonj ostane vedno znan.
A ni vse, kar se sveti, zame belo zlato,
a res bi si želel, da bi postalo tako.
Gledati v svetlobo ni nikoli lahko,
Zaprem svoje oko.
