Ko nad mestom jutro se zbudi,
nekje nekomu bo lepo,
mnogi bodo z roko v roki šli,
med njimi naju dveh ne bo.
Ti si tam, kjer misliš, da je prav,
stopila vsak na svoj sva breg,
prepustila reki sva ta splav,
ta čustev sled je lanski sneg.
Pustila malo sva si upanja,
glede vseh srčnih zadev,
tako naj spet sijoče zagori,
kar spremenjeno je v pepel.
Tako lahko je reči, ljubim te,
v topli temni noči,
prevečkrat je tako drugačna pot,
ki v življenju sledi.
Tako lahko je reči, ljubim te,
ko utrgal si cvet,
neznosno čuti lahkost bivanja,
kdor pade v objem težkih let.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.