Iz sanj in padcev sem stkala svoj glas,
nisem več senca, zdaj stopam v čas.
V meni je ogenj, v meni je mir,
vem kdo sem danes in kam grem!
Ne čakam več, da me kdo prebudi,
čutim to moč, ki v meni živi.
Nova sem jaz, v meni je moč,
ženska, ki hodi pokončno skoz’ noč.
Sem drzna, nežna, živa, ranljiva,
ko padem, vstanem, kot sonce žarim.
Nova ženska, nov svet, nov jaz,
svetlobo nosim v sebi brez mask.
Ne dam več sebe za tuje sanje,
ljubim globoko, mi ni za kesanje.
Znam reči ne, znam reči zdaj,
svojo resnico nosim kot sijaj.
V zrcalu vidim pogum, hrepenenje,
ne iščem popolnosti — iščem gorenje.
In ko me strah v temi dohiti,
čutim glas boginje, ki v meni živi.
Ni ji več do slave. So tihi njeni klici:
“Ostani zvesta sebi in svoji resnici!”
Nova sem jaz, v meni je moč,
ženska, ki hodi pokončno skoz’ noč.
Sem drzna, nežna, živa, ranljiva,
ko padem, vstanem, kot sonce žarim.
Nova ženska, nov svet, nov jaz,
svetlobo nosim v sebi brez mask.
Zvesta sebi in svoji resnici.
