Ko smo bili majhni smo tekli za igračami,
staršem smo dokazovali, da smo že velki,
igral smo se otroke.
In ko smo bili mal večji, smo tekli za basket žogami
in dokazval, da smo hitrejši in spretnejši
in nas ne morejo premagat igral smo se športnike.
In tekli smo za puncami dokazval,
da smo lepi in sposobni bit nekomu všeč,
al pa dokazvali drugim, da smo tako lepi in všečni da ne potrebujemo
nobenga ki nas bi ljubil in smo z eno punco tko “samo razvedrilo”
igral smo se mlade fante.
In tekl smo za ocenami in priznanji
in hotl si dokazat, da smo kao pametni
in smo sposobni uspet v življenju al pa,
da smo tok pametni da je naša
pamet tako velka da jo nobena ocena ne more zaobjet
in nam je za njih čist vseen, najbol vseen,
igral smo se učence.
In tekli smo za kariero, hotli smo dokazat da smo sposobni,
živet v tem svetu in poskrbet zase bolj kot znajo nekateri drugi,
igral smo se mlade moške.
In enkrat bomo tekli za lastnimi otroki
in dokazovali bomo, da smo kao sposobni vzgojit bitje
ki bodo uresničili vse naše ideale,
in ne bodo delal istih napak kakor smo jih delal mi,
igral se bomo starše.
In naši otroci bodo tekal za našmi pričakovanji
in dokazovali da so vredni naše ljubezni
in truda, ki smo ga mi vložili v njih,
igral se bodo sinove in hčere.
Nočem teč nikamor,
nikomur ne rabm dokazat ničesar,
ker je vse eno kako imenuješ svojo igračo,
katere igre se gredo drugi in kako jih oni imenujejo,
ker je še zmiraj smo igra,
in pravila si lahko napišeš na tak način da ne moreš zgubit,
igram se tukaj in zdaj nikamor več ne mislim it.
