Ustanovil smo društvo napisal smo statut
1.člen: življenje je težko in Bog je krut,
zemlja je ploščata in če mi kdo ne verjame,
ga peljem na rob družbe naj si ogleda prepade
brezmadežna devica Marija prosi za nas grešnike,
pišemo pesmice nevedoč, da se moramo česa rešit-tle
solzna dolina kolektivna dnevna mora.
Nisem morje, nisem otok, sem samo še ledena gora-nepremičen,
moj sosed špara špara vsak dan,
spije liter skisanega mleka, da ga ne rab zlit stran,
čist sam bo poskrbel, da bo še sin podedoval,
garsonjero v predmestju njegovih najhujših strahov,
slepi konduktor vodi slepega pešca v slepo ulco,
princ pušča spečo Sneguljčico tam spat,
ker se boji kaj se zgodi če on zbudi to lepo punco,
raje se bo doma poigral s svojo voščeno lutko,
sreča se obrestuje samo za bežno minuto,
do takrat se nauč zračunat razliko med neto in bruto,
trpljenje v imenu boga je najbolj sveto izkustvo,
veselje v imenu sebe – največje svetoskrunstvo,
ko je jezus umrl na križu bi mogl obest znak:
‘prosim ne poskušajte tega doma’,
ker jezus je bil cist profesionalen kaskader,
zate pa nebo vstajenja, si navaden amater,
furam safr …
Narisal smo sliko, postavil v okvir,
ostri robovi, črno-bele barve,
koti se ravnajo po zakonih simetrije,
vse stvari izven okvira so predmeti iluzije,
lotusov cvet – do nedolžnosti pofukan svet,
kjer se norčujem iz vsega česar si ne upam vzet,
furam safr, furam apatičnost, furam greh,
furam nepismenost – knjigo usode mi mora drug odpret,
zato se astronavt vzpenja na tuj planet,
ker mami zemlji tle ostaja sam še par obupnih let,
zato je pesem na emi samo še kup besed,
z avtorsko zaščito da jo ne more drug zapet …
Zato so enkrat pretepači vedno pretepači,
kot hindujci, ki ostajajo zvesti svoji kasti,
zato po medenih tednih pridejo kisla leta,
ker žene mislijo da je ljubezen višja če je boleča,
zakaj je svet tak? Ne bi smel tak bit,
al se je bog zmotil, al maš pa napačen zemljevid,
gremo pit, pit na zmago, sam ne rabimo se sekirat,
ker če pijemo na poraze sploh ne rabimo več trenirat,
moja ekipa je poredna, vse tekme zgubimo,
zdej smo športni komentatorji, velik lepše živimo,
moj bend je obupen – težko pridemo do špilov,
odkar igramo zimzelene nas vsi radiji vrtijo,
od Dannyjevih zvezd do Marucinih kristalov,
usoda je na dlani, samo žile so prerezane,
gustav je barval stevo in naredil eno napako,
cel svet prebarval črno sam da bi skril to spako,
raje se predam kot da bežim pred angeli usode,
raje se sam zadušim preden pridejo anakonde,
hipohondriki me nočejo sprejet v svoje kroge,
vse kar je z mano narobe je, da ni z mano nič narobe,
furam safr …
