Kdo te zdaj objema, ko sonce gre dol,
a so poljubi prazni,
a so kot led in sol,
a na naju kdaj še pomisliš morda,
a te še kaj grize in sprašuješ se kot jaz,
kdo te zdaj objema.
Rad bi vrgel kdaj čez ramo vse,
spomine in dogodivščine
pa spet in spet v misli pride kdaj,
preteklost in cvetoči maj.
Si očitam večkrat,
da sem bil neumen,
verjel v večnost sem cvetov,
me strah razjedal je,
zdaj sem bolj pogumen,
en del mene je čisto nov.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
