Pusti tisoč dni in tisoč noči, ki jih več ni,
če sploh ne veš, da so kdaj bili,
vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran,
pozabil ga nikoli več ne boš.
To je bil tvoj dan ljubezni,
najlepši dan, ki ne mine nikdar,
svet živi za dan ljubezni,
dan, ki da ti vse in vse ti vzame,
tega nikdar ne veš.
Kdaj prišel bo zate spet ta dan,
naj te upanje ne zapusti,
le zaspi, ko jutro te zbudi,
to bo ljubezni dan, to bo ljubezni dan.
Mala terasa, spodaj Ljubljana pomanjšana,
da odnesla bi od tu bele hišice v predpasniku,
tukaj s te male terase na sredi Ljubljane
ta hip lahko bi dosegel Krim z roko.
Sva šla na malo teraso nad širno Ljubljano,
da najina vsa Ljubljana bi bila,
na nebotičnik sva odšla,
bliže sonca in modrega neba,
pozabiva, da premajhna za dva
in žalostna sobica je najina.
Poštar zvoni samo dvakrat
in če mu vrat ne odpreš,
nikoli ne izveš, da drugo ljubim.
Na planini je živel, rad je stare pesmi pel,
se življenja veselil, mnogo vinca je popil.
Ko je prvič šel v svet, si pripel rdeč je cvet,
ki ga z žuljavo roko mati dala je v slovo.
Oče zgubljal ni besed, bil je vajen tujce klet,
sinu dal je v spomin zeleneči rožmarin in dejal:
»Koder hodil boš z njim, vedi, da si
le slovenskega naroda sin.«
Ko grem domov čez praznike, sneg naletava,
prek zmrznjenih domačih brazd stopa korak,
v zimski sen odeva se moja dobrava,
v hiši prijetno po lesu zadiši, v temi iskra zagori.
Čez praznike spet bom doma,
kjer počasi na vasi življenje nam gre,
pa tudi ura ustavi se.
Čez praznike spet bom doma,
kjer le najdem svoj mir, kjer uživam večer,
ta mičen čar otroških let.
Joj, kako se men’ dopade roka, njena ko me boža
debela dekl’ca.
Ko me boža, ko me stiska, ko tako veselo vriska
debela dekl’ca.
Vroče je in sonce sije,
ona sedmo pivo pije
debela, ooo, dekl’ca.
Debela dekl’ca je moja ljubica,
hojlarija, hojlarija, hojlarijarom.
Ljubiti resnico, častiti lepoto, mar isto ni to?
Ni dano poetu iskati kdaj v svetu, kar je lepo.
Preraščamo mite, navdih Afrodite še pena več ni,
so zla in krivice edine resnice za zgodbe teh dni.
So najlepše pesmi že napisane,
so se vse ljubezni že enkrat dogajale.
So vse sladke sanje že obstajale,
kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?
So najlepše pesmi že napisane,
vse besede nežne, plehke in obrabljene.
So mladostne igre že pozabljene,
vse ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas.
