Pusti kar se ni zgodilo,
dovolj je to kar je že bilo.
Ko potegneš skoz’ z ravnilom,
vidiš, da je bilo res težko.
Brezveze ves ta čas,
brezveze dvigat glas,
brezveze vse je, razen sreče v nas.
Zakaj vztrajava v tem,
če nama lomi srce v prah?
Zakaj naj človek sploh moli,
če obstaja od prej še strah?
Zakaj sklonjene glave,
če bi lahko zravnana odšla?
Zapri oči in umiri dušo,
ostaniva najina.
Stvari se bodo razdelile
lažje, kot sva se kdajkoli midva.
Zakaj vztrajava v tem,
če nama lomi srce v prah?
Zakaj naj človek sploh moli,
če obstaja od prej še strah?
Zakaj sklonjene glave,
če bi lahko zravnana odšla?
Zakaj so rože na oknih,
če ne zaradi upanja?
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
