Od nekdaj ta svet se naprej vrti,
kar danes se zdi, jutri isto ni.
Čez noč punčka v žensko se spremeni.
Mar res si to ti, moja hči?
Nas tiho obiskal je boter čas,
spremenil je tebe in moj obraz.
Ni več male deklice s kitkami,
drugače v očeh se iskri.
Proti oltarju v belem boš ob meni stopala,
z mamo skrivaj si bova brisala oči.
Da sreča res lahko boli, bova izvedela,
ko ptica iz gnezda proti soncu poleti.
Tvoj čas je in vem, moraš poletet’,
ohrani veselje in tvoj bo svet.
Pobožat’ spomine kdaj pridi spet,
vsak kdaj, na klepet, po nasvet.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
