Vsako zutra grem douta na kofe,
saj do 10h ka’ ekstra t’k ne smiem.
Pogledam cajtnge od zadi pruoti sriedi,
me mavo stisne, sta dreč nabita dva, ko joh poznam.
Še mavo fehtam, da cuo kafejo neki da,
v čajno šalčko domač’ga čvešplna,
da šega dov ne pride, se m’ cedijo sline,
je kelnar’ca neusmil’ena, da se m’ pozna.
Zatuo se pajtlam tota do 10h,
ta terc b’ kupu ga snuoči do 9h,
ga v mihno flaško vliu, jo n’t’r v devži skriu,
zapeu s’: “ambrt je živu mihn ded,
je zakon spisu, je pa m’r’o jiet!”
Dan’s pa n’č ni več k’k’r je včaseh bvo,
dan’s se že ‘troci z avtijam ‘kuvo vozijo,
da so siti, se pelajo v gavijoli,
jes pa petek, svetek grumpe na fižoli,
pol pa priedam pulfr u karjoli.
Taj, ko biu je maj, majkeb’r biu je zmaj,
se zaleto je u gvavo, da se ‘m je motvo mavo,
dan’s pa junija še n’k’r ga ni,
a tod za ‘jega vel’ajo zakoni,
on pa ries ne vie, k’k m’ni hodo je
jes b’ za štamprl zutra dau vse.
Zatuo se pajtlam tota do 10h,
ta terc b’ kupu ga snuoči do 9h,
ga v mihno flaško vliu, jo n’t’r v devži skriu,
zapeu s’: “ambrt je živu mihn ded,
je zakno spisu, je pa m’r’o jiet!”
“Ambrt je živu mihn ded se je keb’r pisu,
je pa m’r’o’ jiet!”
