Vse sn devu dr’gač k’k’r me je dedi učiv
sn civ den kuvo lajnu pa dečve padiv
venčbart pr’ sosedi sn špegu vnie
t’k’ al t’k’ je narbolši kar se ne smie.
Do taj što dekle obedn ni mev
genau na miklavža sn jie srce ogrev
čeglih sn naret bi g’r ko sam vrah
doprnašu pa t’k’, da vse je bvo strah.
Sn se maušl naučiv, da bogat b’ gratu
da b’ vahko jo uženu, da b’ vejko bvo svatu
b’ gvante nedievne vsak den g’r napravlu
pa vejko otruok b’h kroho g’r spravlu.
Narbol sn vesiv, ko se pravhat štk znam
za ene sn kšajt za druge zaaman
ta stare besiede so skuoz moja slika
brez moj’ga narečja ni jezika.
M’r’š b’t’ mavo gajc, če očeš ka met
m’r’š’ do’ro ponucat, tagmajniš bek det
se glihat z vsiemi, n’č nidik b’t
če drugi majo sode povne u kl’t.
Mavo mam sreče, da dr’gač’ sn bogat
mam vejko famil’jo, n’kol nem s’romak
rpico prdievam pa rehlne strielam
pa japke dov klestim, da štrudlne dievam.
Narbol sn vesiv, ko se pravhat štk znam
za ene sn kšajt za druge zaaman
ta stare besiede so skuoz moja slika
brez moj’ga narečja ni jezika.
