To je bla debata tistega večera,
ko sma s Fikijom pri Pubeki sedela,
glih sma htela iti, še enkrat naročiti,
od same božje muke do konca se ga vliti,
ko je na satelitski neka teta rekla,
dobro se je zrajtam, mela je očale,
da bo blizi Gradca, kjer so tenis hale,
igralo pet divjakov letečega porekla.
Tistega večera sma z Fikijom slavila,
od samega veselja do konca se ga vbila
in glih ko sma začela okoli govoriti,
pa mi je Fiki reko: »Ne bom mogo iti.«
Rajši ne bom pravo, kaj vse sn mu povedal,
sedo je ko tenf in tiho v mene gledal,
drugi dan je reko, da bo še premislo,
pa je tak ko ponavadi rep med noge stisno.
Da mi na koncerti ne bi manjkala podpora,
sn reko svoji mali: »Ej, ne biti nora.«
Nabavila sma karte prek Zvezdane z Rogatca,
ki je medicinska sestra v centri Gradca.
Tankal sn do fula, da ne bi kje obstali
in dal gor nalepke, da bi vsi prebrali,
kak sma jes pa dekle, spipana od sreče,
gledala repeče, gor.
Še zdaj sn čisto nor, ko spomnim se koncerta,
ki je bil blizu kraja, kjer ma debela Berta
svojo malo trgovino, fino Rama margarino,
kavo, Milka čokolado, pralni prašek, marmelado.
Tam smo vidli, kaj se reče biti zvezda, biti glavni,
kak zgledijo Erosmiti, mišičasti in postavni,
kaj se reče biti jezen, če si fajhtn ali trezen,
kdo obvlada inštrumente, ko zapojejo trobente.
