V najini sobi vladal je smeh, danes pa smeha ni.
Je polna grenkobe in težkih besed, ki prihajajo s tvoje strani.
Meni kar solze meglijo oči, le šepečem da nimaš prav
in le še bolj boli, ko praviš, da ti res je žal.
Povej mi, zakaj (zakaj), zakaj, povej, povej
kaj sem storila, da me nočeš več kot prej?
Mi je hudo, da se opisati ne da,
ko govoriš “bodiva le prijatelja”.
Toliko krat, o toliko krat, si me v naročje vzel
in mi govoril mnogo krat “vedno te rad bom imel”.
Vedela sem lahko se zgodi, da mi bo kdaj hudo,
a nisem slutila, da prav ti, prav ti, boš kriv za to.
Povej, zakaj (zakaj), zakaj, povej, povej
kaj sem storila, da me nočeš več kot prej?
Skrila bi solze, a se skriti jih ne da,
ko govoriš “bodiva le prijatelja”.
Mi stisnil je roko in se poslovil, poljuba mi ni več dal.
Nekdo, ki še včeraj ves moj je bil, spet tujec je postal.
