Spoznal sem jo na ličkanju,
je b’la stara petnajst let.
Sem vprašal jo, če b’ z mano šla
v to temno črno klet.
Je rekla: »Ne, pa ne, pa ja, pa ja,
sej ne vem, al’ bi k’r šla,
al’ bi še čist’ mal’ počakala.«
Sem jo srečal na dekliščini,
je b’la stara dvajset let.
Sem vprašal jo, če b’ z mano šla
se čisto mal’ pogret.
Je rekla: »Ne, pa ne, pa ja, pa ja,
sej ne vem, al’ bi k’r šla,
al’ bi še čist’ mal’ počakala.«
Sem srečal jo na tisti dan,
ko šla je pred oltar.
Sem rekel: »Zdej je zadn’ čas,
prav danes al’ nikdar.«
Je rekla: »Ne, pa ne, pa ja, pa ja,
sej ne vem, al’ bi k’r šla,
al’ bi še čist’ mal’ počakala.«
Sem srečal jo čez mnogo let,
ko rekla mi je, da
je zdaj morda ta pravi čas,
da b’ mal’ poplavšala.
Sem reku: »Ne, pa ne, pa ne, pa ja,
Bog me varuj hudega,
zdaj s’ pa mal’ predolgo čakala.«
