Ko sem bil na letovanju, hodim sam se sem ter tja,
b’le so same lepe punčke, ta dekleta tam z morja.
Videl sem prav lepo frkljo, pravšnja zame je bila,
tam v stranskem kotu hiše vogle je podpirala.
Mislil sem kaj bom neroden, rekel sem ji iz srca,
al’ bi lepa ti, frčolca, z mano v park na sprehod šla.
Ja, je polomljena b’la klopca, trav’ca pomečkana vsa,
kajti tam sva se igrala, jaz in frklica.
Drugi dan prišla je k meni, rekla glav’ca jo boli,
kaj sitnariš, trapa nora, tam imaš zdravnike tri.
Vztrajno je bilo dekletce in hodilo za menoj
pa sem sklenil, tepec nori, v park šla bova še nocoj.
Ja, spet polomljena b’la klopca, trav’ca pomečkana vsa,
kajti tam sva se igrala, jaz in frklica.
A, glej zdaj po petih mes’cih pismo sem dobil od nje
in v pisemcu mi toži, da trebušček zrastel je.
O, nič več ne bom lomil klopce, nič osvajal več deklet,
saj trebušček hitro zraste, so nevarne frkljice.
