Bilo je jutro, kot vsako,
ko si pogledal skozi okno,
a meni ni, ni bilo enako…
rekel si: »Ne morem več.«
Kozarec padel, padel je iz roke
in kot srce se razletel na koščke.
Duša joka. A si pomislil na otroka,
ko mu povem: »Očka gre.”?
Sama, sama sva ostala,
a sva večja, večja od sveta.
Ljubim, ljubim te za vedno,
zdaj ljubim, ljubim za oba!
Ko se pogrel v drugem boš objemu,
pravljico za lahko noč prebral
in ko boš poljubil drugo lice,
tu nekdo bo sam zaspal.
Midva sama, sama sva ostala,
a sva večja, večja od sveta.
Jaz ljubim, ljubim te za vedno,
a zdaj ljubim, ljubim za oba!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
