Že kot mala deklica
sem učila se ljubezni,
mama, oče, hvala vama
za vse to.
In ko sem v svet odšla,
sem nosila jo v sebi,
kakor angelov pogledi
sta bila.
Pa prišli so temni dnevi,
ujme in nevihte,
morje valovito,
ranjeno srce.
Ko sem skoraj se predala,
slepo se iskala,
padla in se vdala,
ti si našel me.
Zdaj, ko je temno,
prižigaš svetle mi luči,
kot včasih oče, mati,
ti ob meni vedno si.
S tabo znova vidim sebe,
ko pogled se izgubi.
Tvoj dotik nazaj pripelje
pa med dobre me ljudi.
In sedaj sem znova tam,
dom in cvetje na terasi,
so vrnili stari časi
se nazaj.
Ta domači mali kraj,
kakor pesem je ljubezni,
tihe, srečne, ko jo spremlja
tvoj sijaj.
Pa so tukaj temni dnevi,
ujme in nevihte,
morje valovito,
ranjeno srce.
Ko sem skoraj se predala,
slepo se iskala,
padla in se vdala,
ti si našel me.
