Še sem s teboj,
čakam, da vrneš se,
v srcu je vroča želja,
da videl bi te.
Gledam gore,
zima zapušča kraj,
sonce z menoj te čaka,
da prideš nazaj.
Vrni se domov, Helena,
vrni se v domači kraj,
naj ti misel najde pot,
naj pripelje te nazaj.
Vrni se domov, Helena,
vrni se v domačo vas,
v tej dolini je nekdo,
ki ima te rad.
Prišla si kot iz pravljice,
v trenutku strla si mi srce.
Ljubezni priča bil Triglav je,
vrh njega lun’ca le ziblje se.
Mimo so dnevi, lepi kot v snu,
noči brez konca na Triglavu.
Na licu solza se lesketa,
ne poje več mi harmonika.
Adijo, ljubica, odhajava,
si v srcih najinih, Slovenija.
Sedmera jezera, kraj Triglava,
tu sva prav srečna se zaljubila.
Spet potujem drugam,
spet bežim nekam vstran,
stran od tvojih poti.
Nič več norih besed,
tvojih zmešanih let,
v mislih zmagala si.
Vse imaš, vse dobiš
in po tvojem je vse,
le z mano ne.
Znova sam sem in svoj
in vesel, nič več tvoj,
nekam pelje me pot.
Stokrat rekel sem ti,
da razvajena si,
polna smešnih zablod.
Vse imaš, vse dobiš
in po tvojem je vse,
le z mano ne.
Nekoč in nekje
spoznala še boš,
da drugače je,
da z igrico to
za vedno
‘zgubila si me.
To je dekle iz naše vasi, moja Marička,
meni od vseh najlepša se zdi, moja Marička,
zlato srce, zaklad, ki ga ni, moja Marička,
deklica draga, vse si mi ti, moja Marička.
Tebi sem pisal najlepše pesmi,
tebi pošiljal najdaljša pisma,
a vedno odgovor si dala samo »ne«.
In kradel sem jabolka s tujega vrta
in bil sem najboljši v šoli za tebe,
a vedno od vsega dobil sem samo »ne«.
Ana, ti veš, da
noči so dolge,
oči so solzne,
Ana, mučiš me.
Bila si princesa in bil sem tvoj paž,
nesrečno zaljubljen, nevidni junak,
ki nudil je vse, a dobil je samo »ne«.
In včasih sem s tabo odhajal iz šole
in bil sem ponosen, da nosim ti knjige,
a vedno v tvojih očeh bilo je »ne«.
Ana, ti veš, da
noči so dolge,
oči so solzne,
Ana, mučiš me.
